Motnje čeljustnega sklepa
Motnje čeljustnega sklepa so pogosta, a pogosto spregledana stanja, ki lahko pomembno vplivajo na funkcijo žvečenja, govor, spanje in splošno kakovost življenja. Motnje čeljustnega sklepa so skupina funkcionalnih in strukturnih motenj, ki prizadenejo čeljustni (temporomandibularni) sklep, mišice žvečenja in pripadajoče anatomske strukture ter zobovje. Gre za stanje, pri katerem je porušeno normalno delovanje sklepa, kar se kaže kot bolečina, omejena gibljivost spodnje čeljustnice, pokanje ali preskakovanje sklepa ter motnje žvečenja. Bolečina, ki se pojavi ob motnji čeljustnega sklepa je lahko dobro omejena ali difuzna, v nekaterih primerih se lahko širi v druge dele telesa (bolečina v področju vratu, glavobol).
Kako nastanejo motnje čeljustnega sklepa ?
Motnje čeljustnega sklepa so skupek patoloških stanj, ki vključujejo disfunkcijo sklepa, motnje položaja ali gibanja sklepnega diska, mišične bolečine in spazme, vnetne ali degenerativne spremembe sklepa. Na nastanek motenj čeljustnega sklepa vpliva več dejavnikov in so večinoma rezultat različnih kombinacij biomehanskih, psiholoških, travmatskih in sistemskih dejavnikov.
Kako jih prepoznamo sami? sami
Najpogostejši simptomi motenj čeljustnega sklepa so bolečina v predelu sklepa ali žvečnih mišic, omejeno odpiranje ust ali zaklep čeljusti, pokanje, preskakovanje ali škripanje sklepa, glavoboli in bolečine v ušesu, utrujenost in bolečina žvečnih mišic ter težave pri žvečenju. Simptomi so lahko blagi ali izrazito moteči, pogosto pa se poslabšajo ob stresu ali preobremenitvi.
Vpliv motenj čeljustnega sklepa na ustno in sistemsko zdravje
Motnje čeljustnega sklepa ne prizadenejo le žvečenja in gibanja spodnje čeljustnice, temveč imajo lahko pomembne posledice za celotno ustno votlino in celo za splošno zdravje. Zaradi povezanosti mišic, živcev, sklepov in centralnega živčnega sistema se lokalna disfunkcija hitro odrazi širše.
Motnje čeljustnega sklepa pogosto povzorčajo oteženo odpiranje ust, bolečino pri žvečenju in zmanjšano učinkovitost žvečenja. Mišice žvečenja so pogosto utrujene in boleče, mišična bolečina se pogosto širi v zobe, kar lahko posnema zobobol. Enostransko žvečenje in nenadzorovano stiskanje zob lahko vodi v obrabo zob, pokanje sklenine, preobremenitev obzobnih tkiv (okluzijska travma) in večjo občutljivost zob. Zaradi nepravilnih sil lahko pride do lokalne preobremenitve obzobnih tkiv, pospešene izgube alveolne kosti, recesij dlesni in večje občutljivosti korenin.
Poleg vpliva na žvečenje, motnje čeljustnega sklepa lahko vplivajo tudi na druge orofacialne funkcije, saj lahko otežijo izgovorjavo, zehanje, požiranje.
Motnje čeljustnega sklepa lahko vplivajo tudi na sistemsko zdravje, in sicer pogosto povzorčajo tenzijske glavobole, bolečine v sencih in migrene. Čeljustni sklep je povezan z vratno hrbtenico prek mišičnih verig, zato se ob motnjah čeljustnega sklepa lahko pojavi napetost vratnih mišic, bolečine v vratu, ramenih in hrbtenici, slaba drža in cervikogeni glavobol.
Bolečina in bruksizem zaradi motenj čeljustnega sklepa lahko vodita v prekinjen spanec, utrujenost in zmanjšano regeneracijo mišic. Motnje spanja dodatno poslabšajo bolečino in sprožijo začaran krog.
Kronična bolečina ima tudi psihološki vpliv, saj vpliva na razpoloženje, koncentracijo, stres, anksioznost, kar dodatno poslabša motnje čeljustnega sklepa in vodi v kronično stanje. Zaradi slabšega žvečenja pride tudi do večjih obremenitev prebavil, počasnejše prebave in težav pri uživanju trde hrane.
Pri nekaterih pacientih se pojavijo vrtoglavica, tinitus (šumenje v ušesih), bolečina v ušesu in občutek zamašenosti ušesa. Vzrok je bližina živčnih struktur in živčne povezave z vestibularnim sistemom v podaljšani hrbtenjači.
Dejavniki, ki vplivajo na nastanek in poslabšanje motenj čeljustnega sklepa
Motnje čeljustnega sklepa so multifaktorska stanja, kar pomeni, da na njihov nastanek vpliva več različnih mehanizmov, ki se med seboj pogosto prepletajo.
Dnevno in/ali nočno škrtanje in stiskanje zob (bruksizem) predstavlja eden najmočnejših dejavnikov tveganja za za nastanek motenj čeljustnega sklepa, saj vodi v preobremenitev žvečnih mišic in njihovo kronična napetost, mikropoškodbe mišičnih vlaken, miofascialno bolečino; poveča pritisk na sklepni disk in lahko vpliva na njegov premik izven pravilnega položaja (dislokacija); vpliva na pospešeno obrabo sklepnih površin ter mikropoškodbe sklepa, kar lahko privede do vnetja sklepne ovojnice. Dolgotrajni bruksizem vodi v mišične spazme, bolečino in omejeno gibljivost čeljusti.
Nepravilen griz (malokluzija) vpliva na biomehaniko sklepa tako, da so zaradi nepravilnega griza določeni deli sklepa med žvečenjem kronično preobremenjeni, spremeni se lahko položaj sklepne glavice v sklepni jamici, kar vodi v nestabilnost sklepa, motnje v gibanju spodnje čeljustnice (omejeni in asimetrični gribi), kompenzatornih aktivacij mišic ter mišičnega neravnovesja. Nepravilnost griza sama po sebi ni vedno vzrok motnje čeljustnega sklepa, vendar pomembno prispeva k razvoju simptomov pri dovzetnih osebah. Med dejavniki, ki vplivajo na nastanek motenj čeljustnega sklepa spada tudi poškodba (akutna ali kronična), ki neposredno poškoduje sklep ali mišice. Travma pogosto vodi v dislokacijo diska, kar povzroča pokanje, preskakovanje in bolečino.
Med sistemskimi dejavniki so najpomembnejši za nastanek motenj čeljustnega sklepa psihološki dejavniki (stres, anksioznost, depresija) Psihološki dejavniki preko nevromišičnih in hormonskih mehanizmov prispevajo k povečani mišični napetosti, večji verjetnosti bruksizma, znižanju bolečinskega praga ter motnjam spanja. Stres je eden najmočnejših sprožilcev akutnih epizod motenj čeljustnega sklepa.
Poleg genetske predispozicije, ki vpliva na zgradbo vezivnega tkiva, občutljivost na bolečinski dražljaj ter odzivnost imunskega sistema, nekatere sistemske bolezni in hormonski dejavniki (predvsem estrogen) vplivajo na vnetne (artritis) in degenerativne (artroza) spremembe čeljustnega sklepa, povečano občutljivost mišic (fibromialgija) ter na nestabilnost sklepa (hipermobilnostni sindrom). Zato sta interdisciplinarni pristop zdravljenja in individualno izdelan načrt ključnega pomena.