Zobne in čeljustne nepravilnosti

Zakaj nastanejo  zobne in čeljustne nepravilnosti?

Zobne in čeljustne nepravilnosti ter nepravilnosti griza (malokluzije) nastanejo zaradi kombinacije genetskih, razvojnih, funkcionalnih, okoljskih in patoloških dejavnikov. Redko je vzrok samo eden — običajno gre za preplet več mehanizmov, ki vplivajo na rast čeljustnic, položaj zob in funkcije orofacialnega področja.

Po vzorku nastanka razlikujemo primarne in sekundarne malokluzije. Primarne malokluzije so nepravilnosti, ki nastanejo zaradi dednih (genetskih) ali razvojnih dejavnikov, brez vpliva zunanjih sil ali razvad. Primarne malokluzije so prirojene ali se pojavijo že zgodaj v razvoju (premajhna ali prevelika čeljustnica, manjkajoči zobje,…), pogosto se pojavljajo v družinah in niso posledica razvad ali bolezni.

Razvojni dejavniki vplivajo med rastjo otroka in se izrazijo kot odkloni v razvoju čeljustnic (na primer neravnovesje med rastjo zgornje in spodnje čeljustnice zaradi nepravilnega dihanja) ali motnje v izrasti zob (prezgodnja ali prepozna izrast, nepravilna smer izrasti, impaktirani zobje).Zdravljenje je glede na vrsto nepravilnosti lahko interceptivno, čeljustno-ortopedsko, ortodontsko ali kirurško.

Sekundarne malokluzije nastanejo zaradi zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na rast čeljustnic ali položaj zob. To pomeni, da se razvijejo po rojstvu kot posledica razvad (na primer sesanje prsta, dude, škrtanja z zobmi, dihanja na usta), bolezni (parodontitis) ali izgube zob (poškodbe, ekstrakcije). Pogosto se jim lahko izognemo, zdravljenje vključuje odpravo vzroka in ortodontsko obravnavo, pri odraslem v večini primerov interdisciplinarno obravnavo. Tudi sistemske bolezni kot na primer artritis, tumorji, ciste kot tudi poškodbe obraznega skeleta,  lahko povzročijo nastanek malokluzij.

Kako lahko preprečimo nastanek ali poslabšanje zobnih in čeljustnih nepravilnosti?

Malokluzije so pogosto posledica kombinacije genetskih, razvojnih in okoljskih dejavnikov. Genetike ne moremo spremeniti, lahko pa zelo učinkovito vplivamo na funkcionalne, vedenjske in okoljske dejavnike, ki so odgovorni za večino sekundarnih malokluzij. Preventiva je najuspešnejša v otroštvu, vendar lahko tudi pri odraslih preprečimo poslabšanje ugriza.

Preprečevanje malokluzij v zgodnjem otroštvu obsega pravilen način prehranjevanja, odpravo razvad, ohranjanje pravilnega načina dihanja, požiranja ter pravilne lege in funkcije jezika ter interceptivne ukrepe (miofunkcijske vaje) in posege za preusmeritev rasti in razvoja iz patološke v fiziološko smer. V obdobju prehoda iz mlečnega v stalno zobovje (menjalno zobovje) je potrebno ohranjati prostor v zobnem loku in preprečevati prezgodnjo izgubo mlečnih zob. V kolikor do te pride, je potrebno izdelati držalec prostora. Izraščanje stalnih zob je potrebno skrbno spremljati ob rednih obiskih pri zobozdravniku za pravočasno odkrivanje nepravilne smeri izrasti zoba in pričetek zgodnjega ortodontskega zdravljenja.

V obdobju stalnega zobovja (starejši otroci in odrasli) je potrebno zdraviti bruksizem (nočno škrtanje z zobmi), ki je povezan z obrabo in premiki zob ter spremembami griza. Ker parodontalna bolezen povzroča migracijo zob in spremembo griza, je ohranjanje parodontalnega zdravja z dobro ustno higieno in rednimi strokovnim odstranjevanjem bakterijskega biofilma in oblog ključno, tusi za preprečevanje nastanka sekundarnih malokluzij.

Ali obstajajo s starostjo povezana obdobja za ortodontsko ali čeljustno-ortopedsko zdravljenje?

Ortodontsko zdravljenje je mogoče v skoraj vseh starostih, vendar so določena obdobja še posebej primerna, ker se takrat čeljustnici najbolj razvijajo. Pravočasno ukrepanje lahko zdravljenje skrajša, poenostavi in izboljša končni rezultat. Pravočasno ortodontsko zdravljenje otrok pomeni, da otroka pregledamo in po potrebi začnemo zdraviti v obdobju, ko se čeljustnici še razvijata in ko lahko z enostavnimi in maj invazivnimi postopki dosežemo največje in najstabilnejše rezultate. Gre za pristop, pri katerem ne čakamo, da se težave poslabšajo, ampak jih odkrijemo in odpravimo v fazi, ko je to najlažje, najhitrejše in najbolj učinkovito.

Ortodontsko zdravljenje je povsem mogoče tudi pri odraslih, in danes se zanj odloča vedno več ljudi tudi po 60., 70. ali celo 80. letu.. Starost sama po sebi ni ovira, razlika je le v tem, kako zdravljenje poteka in kaj lahko z njim dosežemo. Ne glede na starost se zobje lahko premikajo vse življenje, ker so pritrjeni v kost preko ligamenta, ki se odziva na ortodontske sile. Za razliko od otrok je pri odraslih rast čeljustnic zaključena, zato  skeletnih nepravilnosti ne moremo popraviti samo z aparatom, ampak je potreben ortognatski kirurški poseg. Zaradi nekoliko upočasnjene celične aktivnosti in spodobnosti reorganizacije tkiva je zdravljenje lahko nekoliko počasnejše. Čeprav ortodonstko zdravljenje lahko pripomore k izboljšanju zdravja obzobnih tkiv, je za njegov pričetek potrebna odsotnost vnetja obzobnih tkiv. 

Starost in razvojno obdobje imata pri ortodontskem zdravljenju ogromen vpliv na učinkovitost, hitrost in možnosti zdravljenja. Z drugimi besedami: zobje se lahko premikajo vse življenje, čeljusti pa rastejo samo v otroštvu in mladostništvu — in prav to določa, kaj lahko dosežemo v posamezni starosti. Obdobje največjih možnosti čeljustno-ortopedske obravnave je pri otrocih (5–10 let), ko je rast čeljustnic najbolj intenzivna, ortodontsko zdravljenje je najbolj optimalno pri mladostnikih (11–16 let), prav tako pri mladih odraslih (17–30 let) je odzivnost na ortodontske premike zob dobra: optimalno za premikanje zob. V tem obodbju nam sodobni ortodontski pripomočki sidrani v kosti omogočajo izvedbo tudi nekaterih čeljustno-ortopedskih zdravljenj. Pri odraslih (30–60 let) je ortodontsko zdravljenje še vedno zelo uspešno, medtem ko za odpravo skeletnih nepravilnosti se praviloma poslužujemo ortognatskega kirurškega posega. Pri starejših odraslih (60+ let) je zdravljenje možno, a mora biti skrbno individualno prilagojeno, ne samo glede na cilje zdravljenja ampak tudi glede na pridružene sistemske bolezni.

Vpliv zobnih in čeljustnih nepravilnosti na ustno zdravje zdravjezdravjezdravj

Zobne in čeljustne nepravilnosti ter nepravilnosti griza (malokluzije) niso le estetska težava — pomembno vplivajo na funkcijo žvečenja, zdravje zob, dlesni, čeljustnega sklepa in celotne ustne votline. Malokluzije lahko vplivajo na preobremenitev zob med žvečenjem, oteženo ustno higieno ter spremembe v delovanju mišic žvečenja in čeljustnega sklepa.

Nepravilni griz povzroča neučinkovito žvečenje, ki se kaže v neenakomernem drobljenju hrane, podaljšanem času žvečenja in preobremenitviposameznih zob, kar lahko vodi v prebavne težave in hitrejšo obrabo zob. Pri izrazitejših nepravilnostih (odprt griz, križni griz, globok griz) se lahko pojavi bolečina pri žvečenju, težave pri odgrizovanju hrane, in utrujenost žvečnih mišic.

Malokluzije vplivajo tudi na zdravje zob, saj je pri položajnih nepravilnostih zob intesnem stanju v zobnem loku večkrat oteženo ščetkanje zobnih površin, mestoma se nabira večja količina oblog, kar vse poveča verjetnost za nastanek kariesa in vnetja dlesni. Zaradi težjega čiščenja se poveča količina bakterijskega plaka, kar vodi v gingivitis, parodontitis in omajanje zob.

Nepravilno poravnani zobje prejemajo sile pod napačnim kotom, kar lahko povzroči hitrejšo izgubo alveolne kosti, nepravilna postavitev zob v zobnem loku vpliva tudi na umik (recesijo) dlesni, razgaljenost korenine in pojav preobčutljivosti zoba. Nepravilni griz lahko povzroča prekomerno obrabo sklenine, zlom ali krušenje zob in preobčutljivost zob. Globok ugriz pogosto vodi v obrabo spodnjih sekalcev, križni ugriz pa v obrabo griznih ploskev

Zobne in čeljustne nepravilnosti so v nekaterih primerih povezane z nastankom ali poslabšanjem motnje čeljustnega sklepa. Nekatere nepravilnosti vplivajo na govor in izgovorjavo, kot na primer se pri odprtem grizu lahko pojavi motnja v izgovorjavi sičnikov in šumnikom, pri izraziti protruziji sekalcev šušljanje, pri križnem grizu pa motnje v artikulaciji.

Nenazadnje imajo malokluzije vpliv na estetiko nasmeha in obraza in psihosocialno počutje (samozavest in socialno interakcijo). Pri mladostnikih so psihosocialni učinki pogosto zelo izraziti.