Parodontalna rana
Parodontalna rana je izraz, ki opisuje skupno površino vnetega parodontalnega tkiva, ki je izpostavljena bakterijam ustne votline. Gre za skrito rano, ki je s prostim očesom ne vidimo, a je lahko presenetljivo velika, saj njena površina lahko doseže velikost površine dlani ali podlakti. Čeprav je ne vidimo, je to dejansko odprta rana v ustih, ki je stalno izpostavljena bakterijam.
Kako nastane parodontalna rana?
Zaradi kopičenja mehkih in trdih oblog ter biofilma s patogenimi bakterijami na zobu, se najprej pojavi vnetje dlesni, ki postane pordela in lahko ob dotiku zakrvavi (gingivitis). Če vnetja dlesni ne pravočasno pozdravimo, se le-to širi globlje v obzobnem žepu in privede do razgradnje vezivnega pripoja zoba ter izgube alveolne kosti v kateri je vpet zob (parodontitis) ter tako nastanek parodontalne rane. Parodontalna rana tako predstavlja kronično vnetje obzobnih tkiv, ki vodi v skrajnem primeru do izgube zob hkrati pa ima tudi močan vpliv na sistemsko zdravje.
Kaj lahko storimo sami? sami
Za preprečevanje nastanka parodontalne rane je potrebna brezhibna ustna higiena z uporabo ustreznih pripomočkov, specifično izbranih za stanje zob in griza. V primeru, da se je parodontalna rana že razvila je potrebno po strokovnem zdravljenju, da se rana pravilno pozdravi, vzdrževati dobro ustno higieno, nežno ščetkati zobe, uporabljati priporočene dodatne pripomočke za odstranjevanje oblog ter ustne vode in vzpostaviti protokol rednih kontrol pri zobozdravniku. S pravilno nego se vnetje umiri, tkivo se obnovi, dlesen pa ponovno postane zdrava in čvrsta.
Vpliv parodontalne rane na ustno in sistemsko zdravje
Parodontalna rana je vir kroničnega vnetja, ki lahko vodi v poglabljanje obzobnih žepov, nadaljnjo izgubo vezivnih vlaken in alveolne kosti ter tako napredovanje parodontalne bolezni. Če se rana ne zdravi in stabilizira, bolezen napreduje in ogroža obstoj zoba.
Zaradi razgradnje obzobnih tkiv (veziva in alveolne kosti) se zmanjša stabilnost zoba. Dolgotrajno prisotna parodontalna rana tako poveča tveganje za majavost zob, migracijo zob (nastanek sekundarne ortodontske nepravilnosti in nepravilnosti griza) ter končno izgubo zoba. Zaradi razgradnje obzobnih tkiv so površine korenin zob lahko izpostavljene, kar lahko povzroča večjo občutljivost zob na temperaturne dražljaje, bolečino ob žvečenju in nelagodje pri ščetkanju. Napredovala parodontalna rana lahko vpliva na porazdelitev žvečnih sil in s tem na učinkovitost žvečenja ter lahko vodi v preobremenitev preostalih zob, kar pospeši njihovo obrabo. Spremembe obzobnih tkiv (barva, umiki dlesni, črni medzobni trikotniki) ter spremembe položaja zob vplivajo tudi na estetiko nasmeha.
Odprta rana v globini žepa omogoča lažji vstop bakterij in toksinov, kar poveča tveganje za širjenje okužbe na sosednja tkiva in v krvni obtok. Parodontalna rana je vir sistemskega vnetja, kar je povezano s povečanim tveganjem za srčno‑žilne bolezni, slabšo urejenost sladkorne bolezni, zaplete v nosečnosti in poslabšanje kroničnih bolezni.
Dejavniki, ki vplivajo na nastanek parodontalne rane
Na nastanek parodontalne rane vpliva več medsebojno povezanih dejavnikov, ki delujejo na obzobna tkiva in določajo, kako hitro pride do vnetja, poškodbe dlesni in razgradnje obzobnih tkiv. Najpomembnejši vzrok je kopičenje bakterij, na zobnih površinah, kjer se ustvari bakterijski biofilm. Te bakterije sprožijo vnetje, ki poškoduje epitelij obzobnega žepa, vezivno tkivo in kost.
Poleg bakterijskega biofilma na nastanek parodontalne rane vplivajo tudi drugi lokalni in sistemski dejavniki. Lokalno lahko z nepravilno tehniko ščetkanja, uporabo nepravilnih pripomočkov za odstranjevanje oblog pripomoremo k hitrejšemu razvoju parodontalne rane. Včasih lahko položajne nepravilnosti zob (ortodontske nepravilnosti) ali nepravilnosti griza onemogočajo vzdrževanje ustrezne ustne higiene ali pripomorejo k nepravilni obremenitvi zoba med žvečenjem (okluzijska travma), kar pospeši nastanek parodontalne rane.
Pomemben sistemski dejavnik je genetska predispozicija, saj je pri nekaterih ljudeh odziv na bakterije močnejši, kar pomeni hitrejšo razgradnjo tkiva in večje tveganje za nastanek rane. Poleg tega nekateri dejavniki kot na primer sladkorna bolezen, kajenje, stres, oslabljen imunski sistem, hormonske spremembe (nosečnost, menopavza) povečajo dovzetnost tkiv za vnetje. Zato je še toliko bolj pomembno, da pri zdravljenju parodontalne rane upoštevamo tudi sistemske dejavnike in ustrezno izdelamo individualen načrt zdravljenja.